zaMisli

Stvar, ki ne gre iz jezika

2008-01-09T23:47:00.000+01:00

So besede, ki nam ne gredo iz jezika. Ponavadi so misli in besede lepe, prijetne za uho, a tako težke. Nas zaboli, ko izrečemo ali nam ne preprosto preveč nerodno in smo preveč odrasli za to primarno čustvo?

Otroške ročice se stegnejo k meni. Objamejo me tako močno, da se čudim moči in nežen glasek mi zašepeta najlepše besede. Rad te imam.

Ni se mučil ob tem, ni tri dni razmišljal o pravem trenutku. Začutil je in povedal. Šestletnik.
Pa verjetno ne bo več dolgo s tako lahkoto razveseljeval vse njemu pomembne ljudi. Ker bo tu puberteta in mu bo nerodno, ker je fant in fantje niso mehkužni, vsaj "spodobi" se ne, ker potem ne bo več pravega trenutka, ker... Ker je težko!

Tudi meni včasih ni šlo. Pustimo zaljubljenost. Ni mi šlo pri prijateljih, sorodnikih, celo pri starših. Če sem že izrekla, pa so me označili kot nekoga, ki je trenutno v čustvenem obdobju.

Pa se naučiš. Naučiš se šestletniku zašepetati nazaj, objeti prijateljico, ji povedati koliko ti pomeni, pogledati mami v oči in brez zadrege izgovoriti te tri besede.

Ni tako težko, ne boli in zagotovo polepšaš dan nekomu. Tudi vam bi, kajne?

Želim vam veliko izrečenih in slišanih RAD/A TE IMAM.

M.

Dosežek leta 2007?

2007-12-05T10:00:00.000+01:00

Pitje čaja!

Moj dosežek leta, ki se bo počasi izteka.
Kot je splošno znano, nisem (bila) ravno ljubiteljica tega napitka. V zadnjem mesecu pa sem se prisilila, da sem ga spila vsak dan vsaj skodelico. Sem imela srečno roko in malce pameti-kot ljubiteljica vanilije sem vedela, da bo ta aroma pripomogla k lažjemu požiranju-zatorej zaenkrat pijem samo rooibos z vanilijo, ki božansko diši in je prijetnega okusa.

Rezultat? Ne morem več brez njega.

Nepomembno za vas, a zame je to top of the top za letos.

Na ta račun, dejansko prejemam čestitke!

M.

Tuki sm jst delou!

2007-12-05T09:39:00.000+01:00

Dokler nisem začela hoditi v fitnes center sem se raznim postavljačem na veliko izogibala. Saj se jih prepozna že na daleč. Omare, ki ne morejo držati rok skupaj, da o nogah ne začenjam. Pa ok, kakor komu paše.

Zdaj pa se jim ne morem več izogibati, če želim poskrbeti za svoje zdravje. Polno jih je in prihajajo v skupinah. Kot ženske katerim smisel življenja je sledenje zadnjim modnim trendom in hodijo na sprehod v nakupovalne centre v katerih glasno razlagajo o svojem življenju, podobnim glavnim junakinjam mehiške telenovele. Da, čivkanje takih žensk je podobno čivkanju moških omar v fitnesu. Z malo nižjim tonom glasu in večjo jakostjo.

Nisem še ugotovila kako si ti mišičnjaki mišice sploh pridobijo, kajti edina mišica, ki jo v fitnesu trenirajo se nahaja v njihovih ustih.

Čepijo na eni napravi več kot pol ure in debatirajo o praških, cedevitah-praški, ki nimajo učinka-in podvigih prejšnjo noč pod krilcem neke 15-letnice. Tako glasno, da jih slišimo čisto vsi, tudi tisti, ki imamo v ušesih slušalke. Sicer me tudi to ne briga, naj, motijo pa me zasedene naprave uporabljene samo kot nadomestek stola. Ali pa nanjo g. Mišica postavi bidon in to očitno pomeni, da je naprava njegova. Četudi je na drugam koncu več kot 5 minut in ni videti, da jo bo v kratkem potreboval.

Zadnjič sem se z enim celo na grdo pogledala.
Dovolj mi je bilo čakanja. Zasedla sem napravo g. Mišice (situacija bidon), ki je medtem debatiral o prašku z okusom vanilije in še preden sem opravila prvo serijo sem ga že imela pred nosom. Khm, tuki sm jst delou! Em, ni bilo videti, ker naprava sameva že pet minut, bidon pa bi lahko kdo tudi pozabil. Grd pogled, As konc? Grdo pogledam nazaj. Nisem ampak, opravi.

Res, včasih me kar mika, da bi jim pripravila napitek, jim postregla in zaželela prijeten čvek, drugega tako ali tako tam ne počnejo.

M.

Brain test

2007-11-30T13:50:00.000+01:00

Obožujem take "teste". Zanimiv test možgančkov.

Moj rezultat?

M., you are Balanced-brained

That means you are able to draw on the strengths of both the right and left hemispheres of your brain, depending upon a given situation.

When you need to explain a complicated process to someone, or plan a detailed vacation, the left hemisphere of your brain, which is responsible for your ability to solve problems logically, might kick in. But if you were critiquing an art opening or coming up with an original way to file papers, the right side of your brain, which is responsible for noticing subtle details in things, might take over.

While many people have clearly dominant left- or right-brained tendencies, you are able to draw on skills from both hemispheres of your brain. This rare combination makes you a very creative and flexible thinker.

The down side to being balanced-brained is that you may sometimes feel paralyzed by indecision when the two hemispheres of your brain are competing to solve a problem in their own unique ways.

Katera polovica pa pri vas prevladuje?

M.

Malo za šalo... Malo, na žalost, zares...

2007-10-05T09:47:00.000+02:00

Delček maila, ki sem ga dobila danes že navsezgodaj. Resnične zgodbe je bil naslov.

ZGUBLJENI KONDOM

Ko so devetnajstletnico vprašali, zakaj se je zglasila na urgenci, je
povedala, da se je fantu med seksom snel kondom in da ga ni mogla
izvleči niti s prsti.
"šla sem v kopalnico in se prisilila k bruhanju, vendar ga tudi
izbruhati nisem mogla."

Hecno in malce za lase privlečeno, je bila moja prva reakcija.

Potem pa se spomnim, kako sem se včasih smejala in zabavala ob branju Zaupnih besed v Anteni. Glede na vprašanja, ki so se tam pojavila, bi skoraj lahko rekla, da so v tej rubriki skoraj zagotovo že obravnavali kakšno najstnico z zgoraj opisanim problemom.

In potem razmišljam... Toliko predavanj o seksu v šoli, v zdravstvenih domovih pri sistematskih pregledih, toliko hihitanja in komentarja v smislu pa saj mi to že vse vemo, a vseeno šokirajo s takšnimi in drugačnimi situacijami, vprašanji.

In seksajo na veliko. In so spolnoletni.

M.

Krvavo, primerno za otroke?

2007-10-02T09:07:00.000+02:00

V soboto sem si v Koloseju ogledala film Gospod Brooks. Zanimiv film. Triler, z nekaj nadzornimi prizori ubijanja, špricanja krvi in psihološkimi igricami. Film za odrasle pač.

A vendar se je neki odgovorni mami zdel povsem primeren film za deklico staro približno štiri leta. Obe sta namreč sedeli poleg mene.
Saj je bil v angleščini in ona še ne zna brati. Tako ali tako ne bo vedela kaj se dogaja, o čem se gre. Zakaj sploh izbirati filme, ki so primerni za otroke, saj nič ne razumejo...

Nočem komu pokvariti užitka, če se bo kdo odločil za ogled filma ampak preprosto ne morem mimo tega. Meni se namreč zdi popolnoma neprimerno, da štiriletna deklica sedi do desetih v kinu in gleda kako je neki stric pravkar poslal metek nekomu v glavo, odsekal glavo drugemu stricu in kako močno lahko šprica kri, če nekoga tako lopneš?

Zelo malo je manjkalo, da ne bi mamici namignila naj vsaj pokrije punčki oči med krvavimi prizori. A potem bi se že vtikala v njeno vzgojo, to se pa ja ne spodobi.

Še zdaj kar zakuham, ko pomislim...

Upam samo, da deklica gleda tudi risanke, saj si nočem niti predstavljati kaj se dogaja z njo med krvavimi prizori raznih grozljivk/trilerjev in podobnih zadev, ki jih njena mamica očitno z užitkom in brez slabega občutka gleda z otrokom.

M.

Ko najdeš nekaj kar nisi vedel, da si iskal...

2007-09-23T13:35:00.000+02:00

Včeraj sem doživela ravno to. Našla sem nekaj oziroma nekoga, ki ga nisem iskala. Nisem vedela, da iščem. Po pravici, nisem vedela, da sploh lahko nekaj tako neverjetnega obstaja.

Verjamete v soulmate? Se kdaj vprašate, kaj pa če nekje hodi nekdo, ki mi je tako zelo podoben, ki preprosto je jaz. Ki nosi del vaše duše za katero niste vedeli, da vam manjka? Popolnost? Ni podobnost ampak resnični del vas.

Jaz nisem verjela. Verjela sem v podobno mišljenje, v gledanje v isto smer in v različne osebnosti, ki lahko dobro funkcionirata med sabo. Do včeraj.

Čarobno.

Prvo srečanje ampak me je videl popolnoma golo. On je bil gol. Nič ni bilo telesnega. Vse je bilo v vesolju, zunaj naju. Tišina, a toliko spregovorjenih besed.

Telepatija? V obupu iskanja razlage, sva se tudi na to naslonila. A to je tako nenavadno zame. Verjamem v nekaj nadnaravnega. A kako naj si drugače razložim.
Vem kaj bo rekel, kako bo rekel in kaj čuti, ko se predaja svoji strasti, umetnosti, klavirju. Ker uporablja jezik, besede in način, ki je moj. Govorim čez njegove glasilke. Čutim energijo, ko se dotakne klavirja, njegov vihar, ki divja ko igra se odvija v meni.

Njegovo dojemanje sveta mi je tako blizu. Nekatere izkušnje, ki jih je imel z ljudmi v svojem življenju so do potankosti enake mojim, celo s tako banalnimi podrobnostmi kot je horoskop teh oseb in njihovimi lastnostmi.

Ko klepetava, klepetava vihravo kot dva, ki se nista videla nekaj let in si imata toliko za povedat, besede letijo, smeh in vse počneva s telesom, zavestjo.
Potem naju udari. Tišina. Šepet besed in božanje duš. Toplina, krhkost. Telo preplavi tisoče in tisoče mehurčkov, ne upam, ne želim dihat, nočem, da katerikoli poči.

"M. vibriram, čutiš?" mi reče. Njegov glas odpre pot novim mehurčkom. "Strese me, ko slišim tvoj glas" in spet pošlje mehurčke.

Jaz mislim, on izgovori. In obratno.

V realnosti sva si neverjetno podobna, v drugi dimenziji sva dva koščka duše, ki je bila nekoč eno in se počasi sestavljata kot sestavljanka.

Spoznala sem ga včeraj, a poznava se že celo življenje.

"Ne morem več. Nisem vedel, da tako intenziven občutek obstaja. Če je kaj večjega kot to, bom umiral v lepem, v belini."

Tudi jaz.

M.

Whose line is it anyway?

2007-07-22T20:03:00.000+02:00

Pred časom sem naletela na posnetke te oddaje.

Že takrat sem dobesedno jokala od smeha in sedaj jih vlečem iz naftalina...

Igra, kjer vsak z eno besedo spesnijo pesem eni od gledalk v studiu: Love song to a butterstick

Whoopi Goldberg kot gostja in igra Quesions only:

In en mojih najljubših posnetkov, kjer preprosto ne morem biti resna, Party quirks

Funny as hell!

Edit 23:00
Nekaj za tamalo, vključuje tudi bom chika wah wah

I died...

M.

Prekletstvo razprodaj

2007-07-10T15:27:00.000+02:00

Včeraj zjutraj, na prvi dan razprodaj, se uredim za v službo in na avtobusu opazim, da sem se z mojo ljubo zeleno (zeleno, ki te ljubim zeleno) majčko nekje podrgnila. Direktno na sredino in to z nečim podobnim šmirom oziroma vodoodpornim flumastrom. Črno, kakopak.

Ok, malo sem bentila, a hvala bogu za mojo obsesijo z velikimi torbami, saj sem madež vsaj navidezno skrila.

Poudarjam:

Nisem nek shopoholic. V bistvu oblačila in obutev nakupujem po trenutnem navdihu, ki je jasno, primernemu stanju v denarnici (no ja, mogoče malo pretiravam s torbicami, malo). Redko me navdihujejo razprodaje, komolčarstvo in gneča.

A včeraj ob začetku razprodaj me očitno to ni ustavilo. Lahko bi rekla, da me je nekaj vleklo v BTC. The big force.

Po krajšem prepričevanju dragega in nekaj mojih nadvse ljubkih, prisrčnih pogledov in nasmeškov, se odpraviva najprej v Emporium.

Peš. Ker je blizu. Malce sem bila utrujena in lačna. Z zeleno, zaflekano majico.

Podatki so zelo pomembni.

Torej, sva v Emporiumu. Po dobri uri odideva, on z vrečko, jaz praznih rok. Ok, pač prvi postanek. Naslednja postaja je bila Zara. Spet big force, ker redko nakupujem v njej. Prizor ob odhodu čez dobre pol ure, se ponovi. On-vrečka, jaz-nič.

Sebično, vem.

Oba že kar precej lačna in utrujena predvsem od ljudi, jaz pa malo tečna, ker mi ni nič všeč, se odpraviva proti Cityparku na kosilo. Malo manj veselo korakam ob Merkurju, ko na mojih najljubših črnih (črnih!) lanenih hlačah opazim rumeni FLEK! Pa še enega in tretjega, pa cele črte. Ha?! Pogledam na moje lepe bele balerinke. En podplat "čist", drugi pol rumen. Bele balerinke. Tiste, od katerih se moje noge težko ločijo. Dragi po hitrem pregledu ugotovi, da je barva na mojih hlačah, podobna barvi na asfaltu in da sem očitno pohodila sveže "napleskano" rumeno črto za invalide.

O, pismorosno pa vse marjetice skupaj!
Njemu je bil moj čustveni izpad zaradi najljubše majice s šmirom/flumastrom (očitno se je nabiralo v meni, kaj morem) in hlač z "barvo za invalide" (se opravičujem) smešen. Meni pa niti malo! Skoraj se razjočem in naredim sceno, ker ni bilo nikjer opozorila PAZI SVEŽE. Je bil raje modro tiho in je solidarnostno "joggal" z mano domov.

Upravičeno sumim, da so me prekleli, kako drugače naj si razlagam vse packarijo, dobesedno, na mojih oblekah ravno takrat, ko se začnejo razprodaje. In ne, ne priznam, da sem štor!

Danes grem še enkrat poskusit svojo srečo, ampak samo do cityparka, BTC je očitno prevelik zalogaj zame.

M.

It's all about Paris

2007-07-08T20:37:00.000+02:00

Parisin odpust iz zapora je očitno zelo pomembna zadeva. Leading story. Pred naravnimi katastrofami, politiko in vojno. Ker je pač ona.

Sami članki o njej, bombandiranje. Ok, vem, ne beri, če ti ne paše. Saj ne. Mi je pa hecno, kako si tv hiše zvišujejo gledanost z eno bogataško razvajenko.

Tudi novinarjem (očitno) ni lahko brati takše zadeve kot novice dneva.

Miki Brzezinski iz MNSBC se je skoraj strgalo, ko je videla kaj mora prebrati. You go girl!

Važno, da se "prodaja".

Baje je imela celo probleme s svojimi šefi zaradi tega.

Ampak je faca. :)

M.

Zakaj sem ...?!

2007-06-26T08:15:00.000+02:00

Zakaj prizadanem osebo, ki mi pomeni vse?

Nisem razmišljala o posledicah.

Nisem razmišljala.

M., začni razmišljat! Odrasti!

Čeprav ne bereš, nikoli ne boš... Oprosti!

Boli. Oba.

M.

I know you!!!

2007-06-24T19:40:00.000+02:00

Se vam je že zgodilo, da ste videli nekoga "znanega", ne mislim medijsko znanega, v bistvu ga osebno ne poznate, vendar ste vseeno podzavestno skoraj skočili vanj ter izustili: Ooooo živjo, kako si, kaj je novega?

No, meni se to zadnje čase dogaja kar naprej. Večinoma "srečam" blogerje, prodajalke iz trgovin, kjer pogosto nakupujem, sopotnike na avtobusu, kjer smo ponavadi ob istem času isti obrazi.

Prejšnji teden srečam blogerko, ki jo berem vsake toliko, vendar sem na tekočem in jo gledam, pa gledam in ko spoznam, da jo "poznam", podzavestno izustim en dolg in precej glasen OOOO! Še dobro, da je šla že mimo, ker sem izpadla, milo rečeno, smešna. Sploh, ko sem prijateljici razlagala od kod jo "poznam".

Čeprav me je taista prijateljica že prekosila v bebavosti OOO-ja. V Koloseju je "srečala" Janeza Janšo in v mešanici zmedenosti, spominske reakcije I know you in tisočinke sekunde, je nastal OOO!, ki na njeno žalost ni ostal neopažen z njegove strani.
Zemlja odpri se, prosim!

Torej, če vas kdo ustavi z OOO!, jup, thats me!

M.

Kot iz škatlice

2007-06-19T12:28:00.000+02:00

Naj mi nekdo objasni, kako lahko nekatere "dame" pri +30° C izgledajo kot, da njim ni vroče.

Naprimer - make up.

Puder na kile (oranžen obvezno), senčila v temnih in svetlečih tonih, parfum na litre. Tipi topi v glavnem. Pri taki vročini?

Kako jim rata?

Še glede parfumov, ker sem se včeraj skoraj zadušila. Joj, take, ki se polijejo s sladkim parfumom in v taki vročini stopijo na avtobus, kjer sploh ni zraka, bi najraje... Kabum!

M.

Gospodična, samo trenutek...

2007-06-19T09:43:00.000+02:00

Nekaj je v zraku, nekaj, kar me očitno prikaže kot zelo željno verskih podobic in raznih pogovorih o nastanku sveta, o Velikem (in ne Big Brotherju).

V zadnjem času me kar naprej ustavljajo razni verski privrženci in me želijo razsvetliti, mi podarjajo razne piškote, podobe, knjige, zvezke, revije, "pogovor".

Naj objasnim.

Sem krščena in nekajkrat sem celo pojedla tisto hostjo (ki se mi je vsakič zalepila na nebo, res so user friendly), celo znam zmolit eno, mogoče dve, a že od malega vem, da to ni to. Mene niso prepričali, četudi so se zelo trudili. Saj veste, razne babice, tete in sosede, ki otroke dobesedno vlečejo vsako nedeljo, ob mimogrede zelo neprijazni uri, v ledeno cerkev.

Krščena ateistka torej. Recimo.

Nimam nič proti, če komu pomaga je super, ampak vse dokler se to ne vsiljuje meni. Ravno danes, na poti v službo me ustavi starejša gospa (mislim, da že tretja v dveh tednih).

Ona: Dober dan, gospodična!
M.: Dober dan!
Ona: Samo nekaj bi vas zmotila.
prične vleči iz torbice neke liste, potegne ven list A4, na njej pa podoba, Jezusa predividevam
M.: Emm, ne ne, to me ne zanima, sploh pa se mi mudi v službo. Lep dan.
Ona, začne prepogibati podobico: Aha, ne saj ni problema. Saj jaz bi vam samo tole dala v torbico, potem pa kar...

Ne morem verjeti. Ona bi mi kar dala nekaj v torbico. Meni nič, tebi nič, bi mi dala nekaj v torbo.

Na take sem pa alergična. Da ne govorim o tistih, ki hodijo za tabo še 200 metrov.

Sploh pa, pri teh letih, če bi me zanimalo kaj od tega, bi se sigurno pozanimala, včlanila, karkoli že. Na ulici me pa težko prepričaš v kaj drugega kot v kak podpis, pa še to za res kakšno pametno zadevo.

Amnesty so tudi težki s temi podpisi.

Postavila bom stojnico, hodila po Ljubljani in zbirala podpise proti zbiranju podpisov in nadlegovanju na ulici.

Wanna join me?

M.

Še ena kuharska

2007-06-17T10:29:00.000+02:00

Ok, ni ravno nek estetski presežek, slaščičarka pač nisem, je pa slastna. Ni to največ? Hehe.

"Umazano" branje

2007-06-01T19:43:00.000+02:00

Zadnja knjiga, ki sem jo uspela prebrati in me je pretresla je knjiga Denisa Valanta, Umazane igre.
Čeprav ni knjiga, ki bi jo lahko hvalila in ne prehvalila, če pa jo že dobite v roke, jo pa preberite. Ne bo vas pustila ravnodušne.

Denis Valant: Umazane igre (Učila, 2006, 246 str.)

Črnolasa, privlačna in naivna sedemnajstletna Mateja v upanju na boljše življenje sprejme delo dobro plačane natakarice v tujini. A vse se spremeni, ko prispe v mesto, kjer naj bi živela in delala. Pade v svet prostitucije, mučenja in bogatih ljudi z bizarno domišljijo, skupaj s svojimi novimi sostanovalkami iz držav bivše Jugoslavije. Svobodo si lahko s pridnim "delom" odsluži čez 4 leta. S svojim videzom postane vroča roba na trgu, kar z denarjem prinese tudi težje preizkušnje in zahteva tršo kožo.
Nadzorno in podrobno opisana erotična zgodba o prostituciji, ki se na trenutke ponavlja. Preveč naštevanja dogodkov in premalo prikazih odnosov med sostanovalkami, zvodnikom, strankami.
Druga nagrada za erotični roman leta 2006.

Priporočam dober želodec (zlasti bralkam).

M.

Ko ti iz ust zleti ali Izjava tedna

2007-05-11T18:23:00.000+02:00

Čas in kraj: Po službi in pred "službo"
Situacija: Zaparkiran avto
Krivec: Služben kombi in njegov voznik
Žrtev in osebnost tedna: Moj dragi

Daj odmakni avto, ker ne mislim tukaj stat in čakat kot pes na lačno kost!

Včasih, ko je bilo vse drugače...

2007-05-10T12:34:00.000+02:00

Včeraj s sošolko iz časov osnovne šole debatirava na temo o tistih dobrih starih časih. Ko sva bili še mlajši (da ne bi slučajno kdo pomislil, da sem stara!) in kako je bilo včasih.

Čeprav...

Ponavadi se mi malo naježi koža, ko kakšna babica/dedek prične razlagati o tistih časih, ko je bilo vse boljše, bolj zdravo in so si bolj prepevali kot danes, ko se grdo gleda(m)jo. Čeprav dvomim, da so takrat na polno uživali ob pomanjkanju hrane, denarja in drugačnem režimu. Tudi, če so peli na vso grlo, sem prepričana, da je vsak razmišljal kako bo s pridelkom, se sekiral za živino...

Pa saj ni danes prav dosti drugače. Svet se vrti, se razvija, ampak skrbi so prvotno še vedno podobne. Kako bomo preživeli?

Včasih je bilo drugače!

Ja iz distance je vse drugače. Prepiri niso več tako grozni, ljubezen malo manj močna, barve dobijo drug odtenek, zbledijo, okus se spremeni, bolečina ne boli tako močno...

Zaenkrat se tega še zavedam, predvidevam pa, da bom čez par deset let podobna tem babicam. Ker bo takrat res vse drugače!

M.

Dopust Sux!

2007-05-07T12:49:00.001+02:00

Tisti. ki jamranja ne prenesete, spodaj napisano izpustite ter počakajte na naslednji zapis. Hvala!

Sicer ne bi mogla brez dopusta, ampak prvi dan back to work je ponavadi... Obupen!

Sploh, če si imel super aktivne počitnice, si se po možnosti zadnji dan v dežju prehladil in na prvi delovni dan zunaj sije sonce. Kaj je lahko hujšega?

Z vročino v pisarni tipkam tale post in imam v glavi že drugega, a ga bo treba počakati dan, dva, ker mi ne znese vse.

Damn!

M.

Aja, ravnokar sem namesto skodelice kave hotela izpiti črnilo iz datirke. Ah ja.

Slava Meni!

2007-04-18T08:45:00.001+02:00

Kratko poročilo.

Preživela zobarja.

Cvilila na sobni jakosti (se ni slišalo v čakalnico, kljub tankim stenam). Vsi smo ponosni.

Čez en mesec ponovi vajo.

Dobim sladoled! :))

M.

Grem Raje Rojevat!

2007-04-16T15:20:00.000+02:00

Jutr mam zobarja, mama nau z mano šla,
bom s stola ušla k mogla rečt bom »a«,
jutr mam zobarja, mama nau z mano šla,
se bom drla k zmešana.

Priredba by M., original by Čuki

Ja, danes imam ortopan (prvič v življenju, sanja se mi ne kako to zgleda), jutri pa zobarja. Naj še povem, da me je na smrt strah zobozdravnikov. Tisti vonj, ko ti z rokavicami po ustih šari, zvok svedra, še voda za splahnit ima tam čuden okus.

Zobozdravnica in otroštva mi je pustila hude travme (in niti ne pretiravam, ko to rečem), tako, da se moram vsakič tri dni prej psihično pripravljati, na stolu pa se skoraj razjokam (ne manjka veliko!), tresem in rinem nekam gor in stran.

Groza groza groza!

Če to preživim, bom, ko bo čas, rodila z lahkoto.

M.

Tisto s porodom velja samo do dejanskih popadkov in rojevanja.

Very American

2007-04-15T15:02:00.001+02:00

Včeraj v Koloseju čakam v vrsti za gospoda Fižolčka in nehote slišim za menoj stoječo angleško družino pri komentiranju celotnega objekta.

Poba star približno 18 let, o Koloseju razmišlja: "Hm, it looks very... Hm..." Malo pomišlja, pogleduje po prostoru in dokonča: "Very american".

Oče se v sekundi z njim strinja.

Poba nadaljuje: "Very american. Cold, big."

Pri tem pa cela družina ustvarja grimase, ki jih lahko opišem kot mešanica prezira, pomilovanja in sprijaznenja s situacijo.

Se čisto strinjam, raje imam Komuno in podobne (a kaj, ko kina v mestnem jedru zapirajo). To, da preziram amerikanizem, ki ga je pri nas čedalje več, pa je tudi že splošno znano.

M.

Photo: William Van Alen

Ora Ito

2007-04-13T20:35:00.000+02:00

Zadnjič sem na televiziji zasledila posnetek iz arhitekturnega bienala, ki je sicer potekal novembra (davnega) leta 2005. Sicer ne vem točno čemu je bil namen ponovitve prispevka lokalne televizije, ampak dobro, me je pritegnilo.

Sploh francoski oblikovalec Ito Morabito, ki je bolj znan kot ora ito.

Človek, ki iz sanj potegne svoje ideje. Človek, ki je "ukradel" ime svetovno priznanih znamk (Cartier, Davidoff, Gucci, Louis Vuitton...) ter z njimi okrasil svoje zamisli. Čeprav so bile stvari virtualne in predstavljene samo na internetu, so ljudje začeli povpraševati po teh stvarih. Baje je bilo največ povpraševanja po Louis Vuitton torbici in čevljih.
Počasi so začele padati ponudbe po odkupu njegovih zamisli (Cartier-jev prstan npr.) in virtualne podobe so dobivale oprijemljivost.

Zamudila sem nekaj prispevka, a tisto kar sem videla me je navdušilo, da sem pobrskala po njegovi spletni strani.

Čiste linije in preproste modernistične oblike. Arhitekturno-oblikovalski projekti in notranje oblikovanje mi sicer deluje preveč čisto, sterilno in premalo domače za moj okus, a nekatere "nosljive" predmete bi imela.

Všeč so mi Visina kartica z zaobljenimi robovi, Ogo voda v okrogli plastenki (spominja me na sladoled, ki so ga pred davnimi časi pakirali v nogometne žogice, se spomnite?), Artemedin likalnik, Heinekenova aluminijasta steklenica (sexy) in seveda Davidoff kadilska kolekcija škatlic, vžigalnikov in pepelnika (ki ga, mimogrede, imajo v ljubljanski Samsari).

Še kaj bi se našlo.

Sexy stvari.

M.

Narciski Mali

2007-04-13T19:21:00.000+02:00

Čeprav sem prepričana, da smo vsi bolj ali manj narcisoidni, osebno raje kot sebe opazujem druge. Obraze, mimiko, razpoloženje, ne obleko in razne modne dodatke ampak človeka samega. Počim se nekam in ob cubi libre opazujem ljudi. Uživancija.

Sem pa danes, ko sem hodila do centra po stari navadi opazovala vse okoli sebe, ugotovila, da se veliko ljudi ogleduje v izložbah. Smešno se mi je zdelo, ko sem opazovala neko gospodično. Hodila je mimo približno 7ih izložb ter se v vsaki gledala. Ne, ni gledala stvari v izložbi ampak svoj odsev. Vzpodbudila me je, da sem danes opazovala ljudi, ki se ogledujejo v vseh odsevajočih predmetih, malih izložbenih narciskov.

Ok, razumem, se pogledaš enkrat, da vidiš, če ti kak las hecno štrli, imaš majico zatlačeno nekje v hlačah, hlače v supergah, ampak to, da se gledaš v čisto vsaki izložbi mimo katere greš, je pa blazno smešno.

Opazujejo se celo v odsevu monitela. V očalih. (What's with that?)
In potem si popravijo frizuro, obrišejo drobtinice maskare pod očmi, preverijo zobe... Ja, tudi to zadnje sem videla.

Kakšni mali narciski smo.

M.

Photo: Oscar Chong

Še Vedno Sem IN!

2007-04-11T12:13:00.000+02:00

Ne bom razpredala kaj vse sem počela te dni, ko (očitno) nisem blogala, ker vem, da vas ne zanima, tako kot niti nimam volje vsega pisat.

Fino je, ker je sonček in sem polna energije, kar se očitno tudi vidi. Zakaj?
Zato, ker sem bila v petek na vlaku deležna lepih pogledov in nasmeškov od neznanca (je bil v bistvu kar simpatičen). Seveda je moj dragi, kljub temu, da se je zabubil v knjigo, to opazil in je postal takoj bolj "mačo" in teritorialni. Hecno.

Moj ego pa se, jasno, ni pritoževal glede na to, da že nekaj časa nisem bila deležna takega nedolžnega flirta. Zanimiv občutek, ko vidiš, da si nekomu simpatičen in ti to kar očitno pokaže. Poleg partnerju seveda. Če bi hotela bi bila še vedno aktualna na "trgu". Ni to fajn? Hehe.

V glavnem upam, da bom imela malce več časa za blog ker ga pogrešam ampak preprosto ne uspem kaj spisati. Vas pa berem.
Včasih bi najraje kar povabila vse nekam na pijačo se martinčkat, a tudi to mogoče kdaj pride.

Upam, da se imate fino.

M.

Ne Sprašuj...

2007-03-29T11:27:00.000+02:00

Prosim, ne me spraševat za mnenje, če ga nisi pripravljen/a slišat.

Ker nisem nesramna.

Drugače razmišljam.

M.

Povem, kaj jem...

2007-03-26T15:59:00.000+02:00

Tole sem pobrala na kameleonkinem blogu. Bi bil greh, če ne bi izpolnila.

1. Če bi morali izbirati samo med eno vrsto kuhinje (italijanska, francoska, mehiška, slovenska, …) katero bi izbrali?
Mehiška, čeprav bi se težko odločila.

2. Kaj je najbolj nenavadna jed, ki ste jo kdaj poskusili?
Ojoj, nisem jedla nobenih krakov, žuželk, žab ali kaj podobnega, so mi pa enkrat podtaknili pohane možgane. Češ, zrezki so. Sem hitro potem ugotovila, da nekaj ne štima. Ogabno.

3. Česa ne bi nikoli v življenju poskusili?
Možgane (še enkrat), vampov, žolce, (kravjega) želodca, kače, psa, mačke... Marsikaj še.

4. Kakšno vrsto hrane najraje kuhate, pripravljate?
Različno, ponavadi vedno nekaj novega. Zelenjavno, barvito.

5. Ko ste v restavraciji prvič, po kakšnem principu izbirate hrano, ki jo boste uživali?
Nekaj kar nisem poizkusila in vedno drugače kot moj "so-jedec", ki ga potem nahecam, da si malo deliva.

6. Koliko kuharskih knjig imate doma?
Celo polico, večinoma maminih. Imam pa zvezek v katerega potem lepim in pišem recepte iz interneta, revij, od kolegic, moje izmišljotine...

7. Kateri hrani/živilu bi se težko odrekli?
Težko vprašanje, verjetno zelenjavi ali piščančjim prsim.

8. Ali vedno pijete zraven hrane tudi primerno vino?
Ne vedno. Ne paše vedno vino.

9. Kaj je za vas največji kulinarični greh?
Hitro prehranjevanje. Ko nekateri dobesedno zmečejo hrano vase, pa niti ne vedo kakšen okus je imela.

10. Najboljša kulinarična izkušnja?
Afriška hrana v Ženevi in packanje z rokami. Hecno kako na njihove kiselkaste "palačinke" s prsti nadevaš mesne koščke v omaki, razne priloge. Super, bi takoj šla še enkrat.

M.

Tisti Dnevi...

2007-03-26T12:06:00.000+02:00

Skačem, plavam, tečem in kolesarim. Vsak mesec povprečno 5-7 dni še bolj veselo in z zanosom kot ponavadi. Ker dihajo in imajo krilca, so ultra tanki in mega udobni.

Blah, blah, blah.

Vložki in tamponi.

In oglasi za njih!

Koliko je dejansko žensk, ki verjamejo takim oglasom? Malokatera še ni občutila bolečine v tistih dnevih in takrat vsakič veselo skače naokoli ter je polna energije. Sama bi včasih najraje potrgala te ženske notranje organe in jih v dobro vseh potrošnikov, ali pa zaradi bolečin, posodila/žrtvovala (predvidevam, da moškemu, drugače pač ne razumem) snovalcu teh neumnosti.

Kupujemo jih, ker jih pač potrebujemo in ne ker bi nas prepričali, da z njihovim proizvodom tegob ni več!

Originalnost:

:)

M.

Ko Se Življenje Zaključi

2007-03-21T13:01:00.000+01:00

Vsak začetek ima svoj konec in vsako rojstvo se konča s smrtjo. Naravne stvari, a vzbudijo čisto drugačna čustva.

Včeraj se je krog sklenil nekomu, ki je mojemu partnerju veliko pomenil.

Sama sem se s smrtjo delno sprijaznila in spoprijela že kot otrok, ko mi je umrla babica, na katero sem bila zelo navezana. Že takrat sem ponoči dostikrat razmišljala zakaj je tako, kdo je kriv, če sem mogoče kaznovana oziroma postavljena pred izkušnjo in podobno.

V zadnjih dveh letih pa sem zaradi smrti dveh družinskih članov znova bila postavljena pred dejstvom, da nihče in nič ni večno. Ogromno sem razmišljala in se dokončno sprijaznila, tako mora biti in vse kar lahko sama naredim je, da v življenju uživam in ljudi ne jemljem za samoumevne. Sploh sem se pa morala sprijazniti s tem, da neprestano razmišljanje o tem kako je bilo včasih in kaj bi bilo, če bi bilo, meni škodi. Škodi ljudem v moji okolici.
Žalovanje je zdravo, normalno in boleče, a ne v nedogled. Stvari je potrebno počasi pospraviti in živeti naprej.

Vem, tudi mene bo to doletelo in me ni strah smrti, strah me je samo tega, da se kdo od meni bližnjih, ne bo mogel s tem sprijazniti in bo obtičal v žalosti in spominih. Da se bo njegovo življenje končalo pred njegovo telesno smrtjo.

Svoje strahove sem tudi povedala ob pogovoru o smrti z meni ljubimi.
Čeprav so se nekateri vztrajno izogibali tej temi.

Zakaj se težko govori o tem? Zakaj je nekaj najbolj naravnega, hkrati najbolj tabu tema? Zato ker boli, ker nam ni vseeno ali ker nam je žal za stvari/besede o katerih v danem trenutku nismo razmišljali? Zakaj nekateri ljudje v smrt pošiljajo druge, ko hkrati vedo, kako bi smrt bližnjega njih prizadela?

Tišina in zatiskanje oči še ne pomeni, da ne obstaja in ni del nas.

M.

Agrrrr!

2007-03-20T10:24:00.000+01:00

Sneg. Slaba volja. "Dvigne" me samo:

Aleksandra Kovać - Ti

Upam, da se bo za vikend kaj sonca, ker drugače...

In še kar sneži na polno...

Agrrrr!

M.

"Pisker" V Meni

2007-03-18T10:40:00.000+01:00

Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je dvignilo pokrov, čeprav niti niste vedeli, da se kaj nabira pod njim?

Včeraj se nama je s prijateljico odprlo.

Po običajnih debatah o aktualnih temah, je ena od naju z enim samim stavkom odprla ventil pri obeh. Z enim samim: Ej, veš kako mi gre na živce... Druga je v sekundi z razumevajočim pogledom in kimajočo glavo potrjevala, da čuti isto. Iz stavka v stavek z večjo vnemo sva razlagali kaj vse naju moti, spravlja ob živce, potre, razjezi... Krilili z rokami, razlagali včasih kar ena čez drugo, iz ene teme na drugo, od najbolj banalnih do osebnih stvari, kaj vse me muči.

Sploh se mi sanjalo ni, da imam toliko nekih stvari v sebi, ki so samo čakale, da poletijo z vso silo iz kuhajočega se lonca v meni.

Po resnično napeti in intenzivni debati sva se počutili jezni na vse, a po drugi strani olajšani in lažji za kako tono ali dve.

Z lažjim "loncem" sva se, podzavestno jasno, podali na tipično žensko terapijo v obliki nakupovanja.

Zdravilo, ki mi je pomagalo je bil lep prstan, ogrlica in zapestnica. Hehe.
Vse lepo ujemajoče, z izgovorom, da ga potrebujem za jutrišnji razgovor,
za katerega vas tudi prosim, da mi držite fige.

Danes, se počutim tako:

Astorpia in Vesna Zornik (Katalena) - Maria de Buenos Aires

M.

Moja Tortiljina Obsedenost

2007-03-16T11:21:00.000+01:00

Jaz sem totalno usekana na mehiško hrano (in kitajsko, indijsko, afriško, italijansko ampak to zdaj v tem zapisu ni pomembno) in sem en tak mali gurmanček, ki neznansko uživa v dobri hrani, sploh, če jo sam pripravi. In, če navdušenje nad mojim izdelkom pokažejo tudi jedci.
Torej, ta recept je za mehiško tortiljo in zaenkrat edini recept, katerega pripravo sem tudi fotografirala in ker nisem mojster fotografije, se opravičujem za slabo kvaliteto.

Potrebujemo:

tortilje (kupljene, lahko tudi doma pripravljene)

Nadev:
piščančja ali puranja prsa srednje velikosti
2 paradižnika
čebula
srednje velik por
rdeča paprika
korenček
pol konzerve koruze
sol
poper
čili

Za preliv:
pelati iz konzerve
majhen lonček kisle smetane
sir

Prsa in zelenjavo narežemo na majhne koščke, če so koščki veliki se tortilje težje zavijajo, se hitreje strgajo. Na vročem olju popražimo čebulo, ko postekleni in na njej popečemo prsa, da lepo porjavijo. Nato jih vzamemo iz posode ter v njej popečemo zelenjavo, ravno toliko, da se malce zmehča, a ne prekuha. Ko je zelenjava mehka, dodamo meso, premešamo, solimo, popopramo in dodamo malo ostrega čilija za okus ter kuhamo še minutko, dve.

Tortilje nadevamo, jih lepo previdno zavijemo ter položimo v pekač. Če ostane kaj nadeva, ga kar lepo zraven podevam. Na koncu jih prelijemo s pretlačenimi pelati, po vrhu pelatov pa še s kislo smetano.

Potresemo s sirom in damo v pečico za 30 minut na 180 stopinj.

In končni izdelek:

Pekača načeloma niti ne premažem z maslom ali čemerkoli, ker se tortilje zmehčajo in zelenjava spusti sok. Težave so lahko samo pri jemanju tortilj iz pekača, ker so mehke.
Dodamo lahko katerokoli zelenjavo, pač tisto, ki se vam potika po hladilniku. Lepo pašejo bučke, malancane, gobice...
Včasih prsa zamenjam z mletim mesom ali pa naredim zelenjavno različico z raznoliko zelenjavo. Namesto kisle smetane lahko uporabite tudi nacho sir.
V glavnem različic je ogromno.

Sama sebi delam lušte...

M.

Nova Preobleka

2007-03-15T13:10:00.000+01:00

Prejšnji videz je passé in so not me.
Tale mi je malček bolj všeč, čeprav ne vem za koliko časa.

But Huston, we have a problem.

Za komentarje je potrebno pritisniti na naslov zadnjega posta, ker pač še nisem pogruntala kako bi ustvarila link zraven datuma in časa zapisa. Upam, da mi bo uspelo, čeprav sem se že matrala in brez uspeha.

Potrpljenje, prosim.

Hvala!

M.

Edit: Urejeno! Hvala tamala!

Moški Danes "Praznujejo"

2007-03-14T13:52:00.000+01:00

Danes sem skoraj protestno dobila od prijatelja pod nos zabaven link, hkrati pa me je spomnil na njegovo kratko predavanje in povzetek strani ob "našem" 14. februarju. Naj širim besedo naprej. Naj se posvetim mojemu dragemu. Naj imajo svoj praznik!

Govorim o 14. marcu ter Steak in BJ day (op. link lahko reklamno vsebuje slike z erotično vsebino).

M.

Ženska Predsednica?

2007-03-14T13:47:00.000+01:00

Čeprav zadnje obdobje čisto premalo spremljam politično dogajanje pri nas, si bom kljub temu dovolila komentirati .

Imamo žensko, ki bo kandidirala za predsednico naše ljube države. Hecno naključje, da se je pojavila slab teden po oddaji Trenja, katero sem že komentirala.

Sicer simpatična gospa Monika Piberl, ki deluje kot kakšna dobra tetka, je pri meni že dobila tak majhen minus. Verjamem, da ima dobre ideje in res bi nam svež veter koristil, vendar soditi sodelovanje s predsednikom vlade na podlagi horoskopa se mi vseeno zdi malo naivno in nesmiselno. Primerjati vodenje države z zakonom? Ljudje nismo z vsemi kompatibilni. V zvezo pa se spustimo s človekom s katerim se ujamemo in ne gre pričakovati, da na podlagi istega astrološkega znamenja dobimo iste rezultate razumevanja in kompromisov tudi na državni ravni.
Majhen kiks, ki mogoče niti ni bil tako mišljen, a treba je paziti na besede, sploh kadar gre za tako veliko zadevo.
Ne bom sodila prehitro, čakam na njen program in kampanijo.

Podpiram pobudo, da je čas za žensko roko v državi, a jaz bi jo raje postavila v parlament. Na vrh, tam se krese in tam so potrebne spremembe, drugačen pogled.

Bo letos kaj več kandidatk? Oziroma, če uporabim besede Jeklinove, vohate katera bi lahko bila tista, ki bi bila za to primerna?

M.

Zvok Tišine

2007-03-13T13:28:00.000+01:00

Rada imam mesto, kaos, vrvež, brez tega bi težko živela, si pa čedalje bolj želim, da bi moj iPod predvajal tišino. Čisto tišino, brez avtomobilov, ropota posode, pralnega stroja, ptic, sosedov, dihanja nekoga drugega.

Poznate to tišino?

Dvakrat na mesec pobegnem na deželo, kjer je tišina včasih tako tiha, da te zaboli in potem lahko slišim sebe, v miru razmišljam. Zadiham.

Ne bi zamenjala mestnega vrveža, rada bi samo tišino na vsake toliko. Gumb.

Želim gumb mute za okolico, ki me obdaja.

Mute.

M.

Ženske Debate

2007-03-09T12:51:00.000+01:00

Včeraj zvečer sem se blazno zabavala. Zaradi Polone Vertih v Trenjih, zaradi njenih komentarjev, čeprav druge niso ravno zaostajale v zabavnosti.
Tema je bila primerna prazniku, namreč Ko moški obmolknejo oziroma moja verzija je bolj, ženski debatni krožek o feminizmu in politiki. Za devet žensk različnih profilov in poklicev na kupu o politiki in ženskah, drugače pač ne morem reči. Po debati o morebitni prvi predsednici naše države, enakopravnosti in še nekaj drugih ovinkov, je sledila debata o ženski lepoti in lepotnih idealih. Tam me je Vetrihova, ki je sicer z malo teatralnim govorom požela bučen aplavz in čestitke, spravila v glasen smeh in dobila sem odgovor na moje vprašanje.
Citiram:

A se lahko malo pohvalim? Jaz tudi mislim, da mi ni treba, da bi shujšala pa bila taka pa onaka pa tretja, zato ker se mi zdi, da sem interesantna, nadarjena in inteligentna. Pika! Kar mi veliko moških zavida!

A ni posrečena no?

In moram še omenit: Bernarda Jeklin odgovarja na vprašanje, zakaj žensk ni v slovenski politiki oz. zakaj ne gredo bolj v ospredje:

Zato ker je slovenska politika taka kot je! En kup dreka in pametne ženske se usmerijo v bolj smiselne in koristne poklice.

Res zabavna oddaja. Če imate uro in pol časa, definitivno priporočam ogled.

M.

Fun For Me

2007-03-06T18:46:00.000+01:00

Danes že cel dan po malem migam in groovam na tole:

Moloko: Fun for me

I dreamt that I was chasing the monster out of me,
I caught him in the corner ha ha hee hee hee.

M.

Nenajavljeni Obiski

2007-03-05T13:00:00.000+01:00

Ne maram jih. Sploh pa ne dopoldne.

Nekdo se ti prikaže pred vrati, se obesi na zvonec, ti pa v sekundi postaneš hitrejši kot superman. Naenkrat hkrati mečeš stvari v omaro, zlagaš posodo v stroj, se oblačiš, češeš in mogoče ti celo uspe pljuskniti vodo po obrazu, da ne izgledaš popolnoma zliman. Medtem pa še tuhtaš kaj mu boš postregel ker je hladilnik prazen, kekse si pa pojedel večer prej ob gledanju napetega filma.

Se je težko najavit? Ne rečem mesec prej, ampak dan, uro prej pa bi šlo.
Zelo imam rada koga na obisku, vedno nekaj vabim ampak cel dan pa ne morem čakati, če bo kdo prišel.

Pamet Ali Lepota?

2007-03-05T12:20:00.001+01:00

Artur Štern na zabavi Mense, odgovarja na vprašanje kaj je boljše, biti pameten in grd ali lep in neumen:

Pravzaprav je boljše biti neumen in lep, kot pa lep pa pameten. Zato, ker s pametjo si človek lahko škodi, medtem, ko z neumnostjo lahko prideš kamorkoli.

Čeprav se mi zdi, da se je malce zmotil in mislil grd ter pameten, ampak razumemo, kaj je hotel povedat.

Se strinjate?

Citirano še premlevam in ko jo "zmeljem" postnem. Trenutno bi iz stavka v stavek sama sebe spodbijala.

M.

Blogamo Ker...?

2007-03-02T12:10:00.000+01:00

Ta post imam že nekaj časa spravljenega kot osnutek. Malo ga vsake toliko obdelam tako, da dodam kakšen del razmišljanja, ki se mi porodi ob prebiranju blogov, na splošno in o tej temi.

Najprej sem zasledila post pri blogerju, ki ga rada in redno prebiram, had-u.
Se strinjam z njim (ne bom pisala povzetka, klikneš, prebereš in veš). Vsaka blogerska "kariera" gre nekako po teh stopničkah. Je pa povzel nekaj kar sama mogoče nisem znala točno povedat, odgovoriti. Zakaj nimam objavljen spisek blogov, ki jih prebiram? Zato, ker kot prvo jih je ogromno (rednih 42, ostalih pa tudi kar nekaj, enih in istih, nerednih), kot drugo pa

Veliko izredno dobrih blogov ni “medijsko” odmevnih, ampak ko jih najdeš, jih niti ne želiš deliti z drugimi, ampak v njih uživaš rajši sam!

Lahko rečete, da sem sebična.

Na podobno temo sem že spisala kar dolg komentar Delavcu, še nekdo na listi rednih 42, pa sem si premislila in raje komentiram preko bloga.

Se strinjam, imamo blogerske zvezde tudi pri nas. Pa ne mislim razne plačane blogerje ala Jonas&co. So ljudje, ki pišejo zato, da jih čim več ljudi prebere, provokatorji na nek način. Povsod jih vidiš, vsi imajo linke do njih, na vseh možnih straneh imajo objavljen naslov do bloga in tudi, če si med tistimi, ki jih ne bereš, nanje naletiš vsaj enkrat tedensko. Ne gre drugače. Celo tisti, ki takih ljudi ne marajo, iz tega ali onega razloga, jih berejo zato, da lahko na svojem blogu objavijo repliko, okrašeno z linkom povoda. That's the whole point, i guess. Vse se vrti.
Strinjam se s prikazi razlogov zakaj blogajo(mo). Ampak, ali ni vsak prav zaradi vseh teh razlogov skupaj, pričel pisati t.i. spletni dnevnik?

Zakaj začneš blogat? Zase, seveda. Zase ampak želiš, da te vidijo, komentirajo tvoje poglede, vrednote, da lahko pač poveš "glasno in vsem". Drugače sploh ne bi objavljali, še vedno bi bili osebni dnevniki zguljeni in nakracani, telefoni bi pregorevali, elektronska pošta pa frčala. Samo to pač ni tako zabavno. Dejstvo.
Potem se nekako razdelimo. Na tiste, ki so bolj novičarski in objavljajo, komentirajo novice, dogodke (in odmeve) ter na tiste, osebne, ki pišejo o svojem življenju, razočaranju, ljubezni, kaj so jedli ipd. Ok, s(m)o še tisti, ki krmari(m)jo med obema, bluzatorji.
Tudi vsi tekmujemo, nekateri zavestni, nekateri ne. Zdaj, če požanješ veliko komentarjev, klikov, ti paše. Komu pa ne bi? Tisti, ki trdijo drugače naj mi pojasnijo zakaj potem na spletu sploh objavljajo, če nočejo, da jih kdo prebere. Količina klikov je ponavadi pogojena s kvaliteto. To pa spet paše slišati. Da si dober.

In priznajte, vsi pišemo zato ker piše tudi sosedov (vstavi poljubno). Drugače se to sploh ne bi tako razvilo, kot se je.

Glede stereotipa blogerja. Ni nekako že predstavljen v medijih kot človek, ki cele dneve presedi pred računalnikom in zapiše vse kar najde, kar se mu zgodi v zasebnem in virtualnem življenju, je družbeno kritičen geek, ki to v bistvu niti ni, saj večinoma obvladuje samo osnovne kode html-ja, nekaj grafike, precej domač pa mu je google in podobni iskalniki ter hodi naokoli s kamero ali digitalcem s funkcijo snemanja.
Hehehe, se kdo najde?

M.

P.S.: Prvotni osnutek posta je bil drugačen, a me je zaneslo; prejšnjo vsebino sem zbrisala in zabluzila na novo.

Cha

2007-03-01T13:05:00.000+01:00

Nekakšna poplava čaja je nastala. Zdi se mi, da se zdaj pije čaj zato, ker je to modno. Se dobiva na čaju se nekako lepše sliši kot, se dobiva na kavi. Razpasle so se povsod čajne hiše, prodajalne pravih čajev. Ali pa se samo meni tako zdi. Saj je prav, da se ga pije, mi je pa vseeno hecno.

Nekje sem zasledila, se ne spomnim več kje, da naj bi čaj prvi odkril nek kitajski cesar okoli leta 2300 pred našim štetjem. Čisto naključno, ko se je na terasi hotel osvežit, je v njegovo skodilico z prej zavrelo vodo, poletni vetrič prinesel lističe iz bližnjega grma. To je opazil šele takrat, ko ga je vonj te pijače tako premamil. Od takrat naprej je postala nejbolj znana pijača na svetu.

Čaj ima kar lepo zgodovino, zanimivo pa se mi zdi, da je zelo spoštovana pijača. V arabskem svetu, po jedi čaj skuha gospodar ter se s tem zahvali Alahu za hrano. Na japonskem je pitje čaja prvotno obred, ritual, meditacija. Vse je skrbno pripravljeno in nič ne sme zmotiti harmonije prostora v katerem bo čaj postrežen, ne zvok, ne barva, vonj, postavitev predmetov. Vse v harmoniji in tišini.
Facinantno.

V Evropi nas čaj asociira na Angleže, ki imajo obvezni jutranji in popoldanski čaj s kolači, sendvički. Imajo nekakšno pravilo pri nalivanju čaja, ki ga pijejo z mlekom, redko z limono, kot smo navajeni pri nas. V skodelico najprej nalijejo mleko, nato sledi čaj in na koncu sladkajo. Pijejo ga počasi, srebajo.

Pri nas nimamo nekih obredov povezanih z njim. Razen, če v obred štejemo tudi ležanje v postelji, kupi robcev, limona in čaj. Je pa povezan z ljudskim zdravilstvom. Vsakdo ve, za kaj je dober kamilični, žajbljev in zakaj ga pijemo pri težavah s kašljem z medom.

Da ne pišem o tem, koliko beljakovin, mineralov, vitaminov in koristnih snovi vsebuje ta napitek, katerega učinek pomirjanja ali poživitve je dosežen šele po 30 - 40-ih minutah. Za razliko od kave ali alkohola, ki dosežeta učinek povprečno po 15-ih minutah.

A ne glede na to, da vem kako je zdrav, ga ne morem. Verjetno imam to od malega, ko me je babica vedno posiljevala s čajem. Pijem ga takrat, ko me kaj priklene na posteljo, pa še to s težavo in se ga poslužim šele, ko moji čudežni napitiki iz limone in pomaranče ne delujejo več. Komaj.

Bi ga pa rada pila. Zakaj? Ker mi je všeč japonski odnos do čaja, ritual, meditacija, ko si vzameš čas zase. In predvsem zato (priznam, nepoboljšljiva sem) ker so mi blazno všeč kitajski čajniki, skodelice, pribor.

V njih pa kava, sok, voda razbijejo to magičnost, ki mi je všeč.

Damn!

M.

Photo: T. Takagi

Pariz Sredi Ljubljane

2007-03-01T11:50:00.000+01:00

Pijem mrzlo kavo, jem tiramisu, pregledujem bloge, ko ga slišim. Že par tednov se na par dni pojavi mladenič z harmoniko.

Sredi Ljubljane, sredi blokovskega naselja, s harmoniko.
Ne vleče, ne sili, ne muči se iz nje spraviti karkoli ampak jo lepo, elegantno in gentlemensko vabi naj zaigra, naj spusti glas, melodijo. Rahlo, nežno. Francosko. V stilu Alo, Alo odmeva od blokov, ki jo ne popačijo ampak povzdvignejo.

Zaprem oči in se preselim v Pariz. V rahlo zakajeno kavarnico, ki v bistvu ni smrdeče zakajena ampak diši po domačnosti, rahel vonj tobaka, dišečega, s pridihom vanilije. Moj vrtljivi stol se spremeni v težak masiven naslonjač, medlo rdeče barve, velik, da se zgubim v njem in hkrati tako udoben, da se niti nočem najti. Nos mi napolni opojni vonj vroče kave, tiramisu zamenja rogljiček, blog se spremeni v malo črno knjižico, malo pomečkano, polno zapisov, krac, misli, idej. Ostane edino ona. Harmonika, ki tiho poje in napolni prostor s toploto, ki te nežno zvabi v drug svet, drugo dimenzijo.

In potem slišim avtobus, kako speljuje iz postaje. Pristanem spet pri mrzli kavi, koščku tiramisuja, črna knjižica postane moj laptop in izgine tudi ona.

Zaradi nje sem, sicer velika nočna ptička, vzljubila jutra.

M.

Photo from: http://www.nottingham.ac.uk/french/undergraduate/Prospective/index.html

Samo En Napačen Klik

2007-02-25T20:42:00.000+01:00

In gre vse.

Presenečeni? Ja, jaz sem bila tudi. Kaj se je zgodilo? Najbolj očitno je to, da sem prejšnji blog zbrisala.

Ja, se zgodijo tudi take stvari. Meni sicer zelo pogosto in zelo rade.

Ga vzpostavljam nazaj, ker jaz kot mi je po navadi, nisem razmišljala o tem, da bi bilo mogoče dobro, vsake toliko blog skopirati in shraniti. In case of emergency. Ah, ne, zakaj bi to počela, raje grem še enkrat vse od začetka. no big deal. Sicer pa se to meni nikoli ne bi zgodilo, ne, meni pa res ne.

Opravičujem se (sama sebi predvsem) z dejstvom, da sem ženska. Nam je malo več dovoljeno.

Da ne govorim o tem kako sem zakuhala, ko sem videla kaj sem naredila in kaj se je dogajalo takrat v moji glavi. Nekje sem enkrat našla posnetek nekoga, ki se mu je zgodilo podobno (na moje olajšanje je bil moški, huh), zelo nazorno prikazuje kakšni občutki te preplavljajo. Postnem ob priložnosti. Razumem ga. Popolnoma.

Zasvojena sem.

Grem nazaj krpat.

M.

Edit 01/03/07: Mi je ratalo nekako dobiti nekaj svojih postov nazaj s stricom Googlom. Hvala, stric!

Ko Jaz Postane Midva

2007-02-20T10:41:00.000+01:00

Hecno, ne, da nekomu očitaš stvar, ki se je niti sam ne držiš ali pa se preprosto ne zavedaš, da si posredno sam očitaš. Res hecno.

Pred časom me je šokirala izjava v stilu saj si oseba zase, samosvoja v svojem življenju. Bilo je v kontekstu, ko je dogovorjeno propadlo.
Ja sem. Se popolnoma zavedam tega in zase vem, da v življenju lahko shajam sama, brez partnerja, prijateljic, prijateljev, sem si pa izbrala nek krog ljudi, s katerimi z veseljem delim kakšno mojo stvar. Počnem stvari, ki me veselijo, zanimajo in navdihujejo. Izbrala sem si partnerja, s katerim nimava popolnoma iste poti, hodiva zase, se na križišču srečava, združiva v eno in na naslednjem odcepu ločiva. Meni tako paše. Nama tako paše.

Oseba, ženskega spola (nekako imam občutek, da je to dokaj pomemben podatek), ki mi je pod nos porinila ta očitek, je v zvezi slabo leto. Sva se precej družili preden je spoznala njega. Greva včeraj v malo mesto velikih nakupov. Po uvodnih kako si in kaj je novega, se je začelo.

Citiram:
Ona: Sva razmišljala o poletnih počitnicah... Šla bi nekam bolj daleč.
Jaz: Že?
Ona: Ja, morava že malo gledat. Sva kupila posteljo, veš.
Jaz: On okvir, ti jogi?
Ona: Ne, skupaj pač.
Jaz: Aha. Fino.
Ona: Nisva šla potem tja pa tja pa tja, je moral delat nadure, sva pač malo prestavila.
Jaz: Aha, bosta pa zato hitro našparala za počitnice.
Ona: Ja, pa če bova šla kaj na svoje ali pa kaj v stilu zgornjištukpristarših.
Jaz: Že?
Ona: Pač sva razmišljala.
Jaz: Aha in kako si ti drugače?
Ona: V redu. Ti?

Jaz: Super, hodim v gledališče, ko obsedena, čedalje bolj. Spravila sem se končno tudi malo ustvarjat z dekoracijo doma. Razmišljam, da bi se začela učiti kak jezik. Aja, sem ti povedala, da sem srečala bivšo razredničarko? Ja, ona mi je predlagala za kak nov jezik. U, pa v soboto me je peljal na biljard, noter sem padla, ti povem. Muskelfiber v rami.

Ona: Aja? Midva sva bila tudi enkrat zadnjič. Se nama ni dalo več biti doma pa sva šla. Jutri greva plavat, malo se namakat no.
Jaz: Aha.
Ona: Ja, je rekel...

Naprej sem slišala samo še midva, naju, sva in podobno dvojino. Aja, in moj aha.

Zelo si samosvoja, čestitam.

M.

Cigareti Ali Kako Odrasti

2007-02-19T11:17:00.000+01:00

Ne bom nekaj moralizirala kako so cigareti škodljivi, jada jada jada, ker to tako ali tako vsak ve.

Sama sicer ne kadim, niti nikoli nisem poizkusila, nimam pa nič proti kadilcem. Vendar polnoletnim!

V soboto sem bila priča "odraščanja" enajstletnikov. Pijejo sok in kadijo cigarete. V njihovi družbi je bil tudi fantek, predvidevam bratec katerega od enajstletnikov, star približno 6 let, ki je navdušeno opazuje družbo, jih oponaša po načinu hoje, govora, obnašanja. Vzor so mu. Oni pa kadijo tako sproščeno kot tridesetletniki.

Wikipedia pravi, da je okoli leta 1560 tobak začel svoj pohod po Evropi.
Tobak sicer obsega 60 vrst, uporabljata pa se dve vrsti, navadni tobak in kmečki tobak. Za povrh pa je navadni tobak ena luštna rožica:

Nekaj pa ne razumem. Kako je tobak nastal simbol odraslosti? Zakaj rečemo, da hočejo mladoletniki s kajenjem pokazati kako zreli si? Odrasel človek je, po moji razlagi, nekdo, ki zna (dokaj) razsodno presodit kakšne posledice ima neko dejanje, zna pretuhtat ostale možnosti, na kratko je čustveno, moralno, socialno in spoznavno zrel.

Še nekaj mi ni bilo čisto jasno pri teh fantih. Kje so starši oz. kaj delajo?

M.

Biljard

2007-02-18T18:06:00.000+01:00

Po odličnem kosilu in še boljši sladici (če boste kdaj zašli v Joe Peňa's v Ljubljani, morate obvezno probati Platano Frito: Banana zavita v tortiljo, ocvrta, posuta s kokosom in karamelnim prelivom ter postrežena s kepico sladoleda, kupčkom smetane with cherry on the top, pregrešna stvar, ki bi jo definitivno morali prepovedati!) me je izzval na partijo biljarda. Baje zato, ker rada pametujem ob gledanju snookerja na BBC Sport-u.

Moj prvič. Bil je tako dober, da sva ga ponovila še dvakrat. Ker sem prvič zmagala! Can't belive it. Ja, vem kaj si bo kdo mislil, pač, pustil ti je zmagati. O ne! Ni mi, sem kar tekmovalna in pri tem ne zaostaja kaj dosti za mano.

Danes imam muskelfiber v rami, ne vem točno zakaj ampak malo zategne, če se hočem kaj preveč frajarit.

Neverjeten užitek mi je bil s tisto belo kroglo ciljat vse ostale (moje seveda) in jih potapljat. Teorijo znam, prakso bo pa treba še malo izpiliti.

Superca, definitivno priporočam. Tudi, če ste štorasti, kot sem naprimer in res samo kot primer, jaz.

M.

P.S.: Aja, skoraj pozabila, vodim 2:1, ha-ha!

Ve Kaj Mi Paše

2007-02-16T11:42:00.000+01:00

Nisem spremenila mnenja, me je pa vseeno razveselilo njegovo "darilo". Hrepenela sem po njem že par tednov.

M.

V.I.P.

2007-02-16T10:48:00.000+01:00

Alias Vallery Irons Protection.
S Pamelo Anderson v glavni vlogi!

Ok, ne vem točno ali gre za zelo slabo parodijo ali za resnično slabo ekšn serijo (kar je v bistvu še slabše).

Najbolj bedasto pa je, da jo naša največja komercialna Tv postaja ponovno (!) predvaja. Come on people!

M.

Čar Las

2007-02-14T14:55:00.000+01:00

Predstavljajo neko erotičnost. Ženskost. Dolgi, lepi, svetleči, dišeči, mehki, svilnati. Lasje. Ženske smo v večini obremenjene z njimi. Neurejena frizura in mastni lasje puščajo vtis neurejenega človeka. Pa se trudimo, da bodo res lepi, plavajoči kot v reklami za barvo za lase, močni, gosti. Niti v trgovino ne gremo z mastnimi, na sprehod s psom. Spnemo si jih v čop, figo, spletemo kito, dve, si eno uro ustvarjamo zanemarjen videz (ne pretiravam tukaj!), porabimo na tone gelov, krem, mask in lakov za obstojnost. Za? Za privlačnost!

Primarni pomen las in na splošno vseh dlak na telesu je zadrževanje toplote, zrak med lasmi zadržuje in ohranja toploto. Imajo pa tudi pomemben socialno-psihološki pomen.
So viden znak različnosti, predstavljajo moč, osebnost, neodvisnost. Že včasih so ljudje dajali velik pomen lasem, saj so v njih videli razvrat, naslado. Skozi zgodovino lahko spremljamo od striženja zločincev za onečaščenje, Kristusovi dolgi in rahlo valoviti lasje naj bi predstavljali poštenost in ljubezen do vseh, v srednjem veku je ženska z dolgimi razpuščenimi lasmi bila ožigosana za čarovnico, do danes, ko lepi lasje predstavljajo lepo žensko.

Brskaš malo po spletu, pogledaš kak bolj ženski forum, žensko revijo in vidiš, da so resnično pomemben dejavnik pri tem kako nas moški vidi. Sploh, če imaš dolge. Ok, v večini bo držalo, čeprav se najdejo tudi moški, ki so jim krajši lasje bolj seksi ali pa so bolj priročni. Urejeni seveda.
Tudi moški niste ravno imuni na to. Spomnim se sošolcev iz srednje šole, kako so imeli glavo premazano z voskom, želejem in lase oblikovane na strešico, skuštrane, polizane. Bog ne daj, da si se jih dotaknil! Ne! Uničila mi boš frizuro, grrr! Pa kako jim je bilo nerodno, če so prišli brez frizure v šolo, o groza. Pa se zdaj niso prav dosti spremenili.

Pomembni so, tako ali drugače.

M.

P.S.: Obstaja slovenska vraža, da bi v času kolin dekleta morala jesti kuhan svinjski rep za hitrejšo rast las.

Photo: http://www.carefair.com/Hair-and-Nails/Hair/

Valentinov Blues

2007-02-14T14:33:00.000+01:00

14. februar, dan srčkov, zaljubljencev, vseh, ki jih imamo radi... Jada jada jada. Ne praznujem ga. Nikoli nisem. Se to sploh praznuje ali kako bi temu "običaju" človek rekel?

Zadnje dni vidim rdeče, no ja, mogoče je pa res moja napaka, da dejansko hodim v trgovino okoli tega praznika ampak nekaj pač moram jesti. Ker temu se praktično ni mogoče izognit. Tako kot se skoraj že za prvega novembra sveti in utripa celo mesto, že cel februar vidim samo rdeče. Čisto razumem vse prodajalce. Živijo od tega in če se da nekaj prodati dva meseca prej, bo tisto pač prodajal, če se da, si neumen da ne bi. Preprosto.

Sem kar netipična ženska kar se tega tiče, v bistvu glede vsega. Vseeno mi je. Že na splošno, če rečem, da mi to ni pomembno to drži (zakaj prijateljica reče, da ji valentinovo ne pomeni nič , če me dva dni pred tem sprašuje, kaj naj kupi, da ne bo praznih rok? Ne vem, draga moja, gate maybe?), če rečem ne, mislim ne in obratno. Povem kar mislim in mislim tisto kar prileti iz mojih ust (ok to ne vedno). Bolj tehnično razmišljam, ne kompliciram. Prijatelj mi je rekel, da če obstaja prejšnje življenje, sem zagotovo morala biti moški. Imam pa tudi napake, konec koncev sem še vedno "samo" ženska. Sprašujem se...

Zakaj moramo imeti praznik (ta beseda mi ni všeč ampak trenutno se ne spomnim nobene druge, bolj primerne) za to, da se spomnimo na nekoga? Si res nismo sposobni vzeti 2 minuti in napisati sms, poklicati prijatelja medtem, ko v trgovini čakamo v vrsti za blagajno, si vzeti vsaj en dan, vikend na mesec in se dobiti na kosilu ali rajši izletu? Rabimo praznik za to? Ok, dovolj nerganja.

Sovražim amerikanizem. Še malo, pa bomo razmišljali kot oni, da ne govorim o tem, kako mi moja bivša razredničarka zadnjič z grozo razlaga kako nerazgledane generacije prihajajo, pa ja, saj država očitno potrebuje take ljudi. Ovce. Nič jih ne zanima, razen to kateri model mobitela pride naslednji na trg in kako čim hitreje napisati sms. Da bi občasno kakšno knjigo prebrali? Sem padla na glavo mogoče? Časopis? Dnevne novice? Gledališče? Pa ja, kdo ima čas za to.

Čakam samo še na Thanksgiving day oziroma kako bi (bomo) to prevedli, Zahvalni dan? Se že zahvaljujem. Za to, da so me doma naučili razmišljati s svojo glavo. Hvala!

M.

Photo: David Edwards

predSpomladansko Čiščenje

2007-02-14T10:19:00.000+01:00

Zadnjič debata z mojim prijateljem nanese na spomladansko čiščenje. Ne tisto v glavi, garaži, stanovanju ampak med prijatelji. Bolje rečeno izvajanje čistke na Msnju. Zmagoslavno, skoraj utrujeno in na novo prerojen mi pove, da je blokiral in zbrisal več kot pol liste. Razlaga o listi ljudi s katerimi se ni nikoli pogovarjal in ki jih je pobral pač, tako, sproti nekje ali pa je bil celo polinkan s strani kakega znanca z njegovim znancem (največkrat je bil znanec znanca ženskega spola), zdaj pa ga ti neznanci blazno nervirajo. Govoril je o predalčkanju, urejenosti.
Kako, kar zbrisal si jih? Zablokiral in zbrisal ali samo zablokiral? Odgovori mi čisto flegmatično, pa ja, blokiraš, zbrišeš, konec, zakaj bi imel nesnago?

Prvi seznam, največji, je seznam ljudi, ki so praktično neznanci, za nekatere sploh ne veš od kje so se vzeli. Drugi seznam, ki je ponavadi najkrajši, so štirje do pet osebkov s katerimi se redno pogovarjaš. Zadnji pa je seznam ljudi, s katerimi se pogovarjaš občasno pa še to ponavadi o vremenu in zaradi boljšega občutka ali pa zato ker ti preprosto, težijo. Zakaj si potem ne bi vsega pospravila?

Ok, se strinjam ampak jaz tega ne morem. Ne morem nekoga kar zablokirati in zbrisati. How weak is that, huh? Block/delete-lala sem tri naslove. Saj ne, da bi jih imela ogromno in da dajem vsakemu svoj Msn naslov (ne vem zakaj, ampak je zame to kar privatna zadeva). Lažem. Zbrisala sem enega (mi ni žal), blokirala pa dva. Pa še to enega ne bi, če me ne bi ravno ta prijatelj prepričal, da zakaj pustim, da mi teži. Sploh ne vem od kje ta občutek krivde ali česa, saj ne vem. Like they care. Feeling pač. Tolažim se s tem, da verjetno nisem edina ali pač?

Na živce si grem zaradi tega!

M.

V Branje Trenutno Priporočam:

2007-02-07T12:09:00.000+01:00

Ker na splošno veliko berem oziroma, če mi čas ne dopušča več pa obvezno pred spanjem, bom vsake toliko objavila par knjig, ki se mi zdijo vredne pohvale, priporočila zaradi tega ali onega. Če koga vzpodbudim, da jo prebere pa še toliko boljše.

Philip Roth: Človeški madež (Modrijan, 2006, 374 str.)
Coleman Silk, ugledni univerzitetni profesor, ki opazi, da njegovih predavanj ne obiskujeta dva študenta. Ker ju dejansko nikoli še ni videl, ju označi z besedo "spook", kar sicer lahko prevedemo kot prikazen oziroma duh, lahko pa si jo razlagamo kot žaljivko za temnopolte. Nič posebnega? Mogoče, če ne bi bila študenta temne polti. Sledi nečasten propad kariere in življenja prej zelo spoštovanega profesorja. Ironija v vsem tem? Silk je beli črnec, jud, ki skozi življenje prestopa iz ene barve v drugo. Beseda, ki je ne bi smel izreči kot belec in kar bi lahko samo kot črnec, ampak če bi bil to, ne bi bil takrat predaval na univerzi.
Zanimivo branje, hitro se bere, pusti vtis. Zelo priporočam.

Patrick Suskind: Parfum, zgodba o morilcu (Sanje, 2006, 207 str.)
Zgodba o fantu z osupljivo občutljivim vohom, a brez lastnega vonja. Človek brez lastnega vonja pa je neopazen, težko ga imaš rad. Ne "zavohaš" ga. Za razliko od Jean-Baptiste Grenouilla, ki zaradi svoje posebnosti ni bil nikoli posebno ljubljen, niti od mame. Svoj dar izkoristi pri priznanem francoskem parfumarju, v želji, da naredi najboljši parfum, da ustvari svoj vonj, vonj zaradi katerega, ga bodo ljudje ljubili. Uspe mu. Ampak...
Knjigo sem prebrala na dušek, potegne te in ne moreš jo odložiti. Krasna knjiga. Zelo priporočam.

Andrej E. Skubic: Popkorn (Cankarjeva založba, 2006, 236 str.)
Popkorn je sodobni roman, ki je bil na natečaju Cankarjeve založbe nagrajen kot najboljši roman iz sodobnega življenja leta 2006.
Valter Koren je diplomiran zgodovinar, podjetnik in turistični vodič. Fantazira o svoji novi sosedi kvazi prostitutki, ženske so zanj sekundarnega pomena, čeprav mu vseeno "uspe" podreti svojo bivšo sošolko, sanja ali pa raje, skuša uresničiti svoje sanje o turističnih točkah v Ljubljani, bivših morišč. Javne usmrtitve v Ljubljani, ko kravo "zakurijo" ker niso našli človeka, ki jo je "nategnil", Hudi Kljukec alias Anže Košir... Točke groze.
Roman je vidno napisan v letu 2006 saj vsebuje podatke o Trobcu, Plutu in golf igrišču v Lipici.
Ko roman začneš brati ga bereš v zanosu, potem te malo mine ampak naslednji dan že vzbudi željo po še. In tako ga bereš do konca. Odrezani odlomki. Stil pisanja je sodoben, mogoče na začetku malo težko berljiv, ko padeš vanj pa definitivno padeš vanj. Stil pisanja torej zelo všečen, zgodba pa do začetka zadnje četrtine, potem pa nekoliko pade vse skupaj.
Priporočam, ampak ne zelo.

Na polici me še čakajo:
Pier Paolo Pasolini: Amado mio (berem)
Simon Singh: Knjiga šifer (berem)
Arto Passilinna: Dedu za petami
Khaled Hosseini: Tek za zmajem
Orhan Pamuk: Ime mi je rdeča

Pričakujem, da bom vsake toliko kaj napisala o dobrih knjigah. Pa prijetno branje.

M.

Nosečke Invasion

2007-02-05T12:28:00.000+01:00

Polno jih je. Najprej sem mislila, da je to v moji glavi in da jih samo jaz toliko vidim (potem sem vprašala par prijateljic in imajo vse ta sindrom). Povsod kamor pogledaš so samo še zaobljeni trebuščki. V vrsti za gledališče štiri, v lekarni ena, v nakupovalnem središču mali milijon, ena kolegica rodila, druga bo vsak čas, tretja in četrta noseči, polno zgodbic o znankah... Vozički in jok, mali nagajivčki povsod okoli nog,... Napad! Invazija!
Ne vem ali sem že prišla v tista leta, ko naj bi se načrtovalo ali pa je to zgolj naključje. Dejstvo pač je, da so vsi noseči in govori se samo še o tem. In ne, ne načrtujem nič naraščaja, še par let ne. Čeprav včasih že slišim kake opazke. Si želim majhnih kričačev ampak mislim, da me še par koncev (a ne R. hehe) sveta mora videt preden se bomo odločili za projekt Mami.
Je pa lepo videt trebuščke in dojenčke. Pridne punce!

M.

Photo from: http://www.antoineart.com/photos/nude_figure_photography/images/

Musicovery WebRadio

2007-01-20T16:59:00.000+01:00

Zelo všečen in uporabniku prijazen webradio. Sam si lahko izbereš kaj boš poslušal (pop, rock, jazz, gospel...), bodo to hiti ali bolj nepoznani komadi, katero obdobje, kakšno razpoloženje naj "vsebuje"... Luškano.

Kariera pred ...?

2007-01-10T12:05:00.000+01:00

Malo pred prvim decembrom sem pustila moje dotedanje študentsko delo. Z dvignjeno glavo in podporo sodelavk. Zaradi odnosa, nespoštovanja človeka in arogance. Sem se pa naučila marsikaj, tako, da mi ni žal za vse nadure, zmešan delovnik (prostega časa skoraj nisem imela, temu primerno je bilo tudi moje razpoloženje in razpoloženje meni ljubih oseb) in škravžljane živce.

December sem si pustila za t.i. Veseli december (ki potem niti ni tako izpadel, but that's another story), vmes pa sem vseeno pokukala na študentski servis in se celo javljala na par oglasov za administracijo.

Najprej sem poklicala v podjetje, kjer sem v bistvu že bila, naključno in ne zaradi mene, tako, da sem vedela s kom govorim in malo tudi kaj lahko pričakujem ampak vseeno . Opis dela? "Ja torej, delo ni težko, administracija pač. Dvigovanje telefonov, oblikovanje besedila v wordu pa emm khmm kuhanje kavice (!), kakšno fotokopiranje, nekaj excella... Pošlji CV (? Za kuhanje kavice potrebujejo CV?) pa te pokličem. Veliko možnosti se česa naučiti in največji izziv bi mi bil kako skuhati čim boljšo kavico. No thanks! "Pošlji CV..." Nisem.

Ok, naprej. Kličem v računalniško podjetje. Tip se pogovarja z mano kot, da sva bila dva dni nazaj na kavi. Pošljem CV. Da me pokliče njegov kolega, ki rabi asistentko. Kao. Čakam. Tretji dan, naveličana čakanja, pokličem nazaj, če je dobil mail. Dobil, ga bo opozoril. Nič. Čas je denar, tudi moj. Jebiga.

Pošljem mail še na 3 druga podjetja (zdaj je procedura, da dobiš študentsko delo isto, kot če iščeš redno službo). Čez dva dni me iz enega pokliče zelo prijazna gospa/gospodična, s katero med pogovorom celo zaideva na temo njenega študija. Všeč mi je. Komaj čakam na razgovor. Na razgovoru vse teče gladko, všeč sem jim in tudi jaz sem bila navdušena nad vsem. Po 20ih minutah razgovora/pogovora preidemo na delovni čas in plačilo. Ok, plačilo ne bi bilo ravno tako, da bi skakala od navdušenja ampak glede na to, da mi je delo všeč, bi prenesla. Delovni čas? "Odvisno od projektov." Kako odvisno od projektov? "Včasih bi delala tudi po 12 ur, včasih 5, dan, dva nič potem pa bo lahko spet bum." Sobote, nedelje? "Ja, absolutno vsako soboto in nedeljo." Pa smo tam. Delaš po cele dneve ali sploh par dni nič, ne moreš predvidet kakšne prihodke boš imel (tudi jaz imam svoje obveznosti, katere je priporočljivo v roku plačati, neverjetno, ja), s prijatelji pa bomo morali na tečaj organizacije Kako v 24 ur spraviti dnevne aktivnosti za 27 ur. Anyway, kljub temu, da sem si zelo želela delati tam, sem morala že samo zaradi mojih aktivnosti odkloniti. Žal. Tudi njej ni bilo vseeno. Baje jo lahko pokličem, ko bom rabila kakšno delo. Lepo.

Pa ostala 2 maila? Na enega nisem dobila odgovora (si ne bi mislila od tako znanega podjetja), na drugega pa po natančno enem mesecu (so dejansko mislili, da bom toliko dolgo čakala na študentsko delo?).

Prejšnji teden najdem en neverjeten oglas. Delo meni pisano na kožo. Asistent, organizacija, PR... Plačilo samo uvajanja je VAU. V sekundi spišem mail in pošljem moj CV. Čakam. Dobim odgovor čez dva dni. Opozorili so me, da je delovni čas 10-12 ur dnevno. Ajej. Še vedno navdušena, še vedno mislim, da sem sposobna tega in da je to TO. Zame! Še zdaj me matra. Nisem odgovorila. Še.

Point? Glede na vse dosedanje izkušnje, ki sem jih imela v službah, razgovorih... Povsod iščejo nekoga, ki bo na voljo skoraj 24/7. Po možnosti z majhno urno postavko. Opa! Ne gre to tako! Ker govorim zase, lahko rečem, da na delovnem mestu dam vse od sebe. Sem kot spužva, poskram vse kar mi pride pod nos, roke, oči in na ušesa. Ampak ok, to delam zase predvsem. Za svoje znanje in sposobnosti. Za ceno česa? 3€/h? Prostega časa? Zakaj še nisem odgovorila? Ker imam tudi svoje obveznosti. Svoje hobije, svoje prijatelje, fanta, družino (po prioritetah ne nujno v tem vrstnem redu). Čas zase! Pa me mika, da bi sprejela. Čeprav po vsej verjetnosti ne bom.
Tuhtam. Služba in potencialna dobra kariera, možnost razvoja ali moje privatno življenje. Tisti prijatelji, ki sem jim povedala so imeli samo en komentar: M. iz slabega na slabše greš kar se prostega časa tiče (že prej sem imela tako službo). Vem ,da se bo treba nečemu odreči... Ampak... Je to zdaj tempo, ki ga bomo živeli? Kariera pred vsem? Izbira med solidno ali dobro kariero in družino? Ali se pa samo meni tako zdi pa vendarle ni vse tako črno. Upam!
Močno upam.

M.